Team building, coaching, NLP

NLP=nevrolingvistično programiranje

Kako razložiti desetletniku NLP?

Nekega toplega sončnega popoldneva je desetletni sin ene od NLP trenerk svojo mamo vprašal: “Mama, kaj je NLP o katerem se tolikokrat pogovarjaš z ljudmi?” Mama je najprej pogledala sina, nato pa v trenutku razmišljanja skozi okno na teraso, kjer je sedel njen 77 letni oče in se prepuščal toplim sončnim žarkom.

“V redu sin moj, dovolj si star, da spoznaš kaj je NLP. Bova kar naredila praktično vajo. Pojdi ven in vprašaj dedka kako je kaj danes z njegovo revmo, nato pa mi pridi povedati kaj si izvedel.”

Deček je šel ven, se postavil pred dedka in ga vprašal: “Dedek, kako je kaj danes s tvojo revmo?”

Dedek, ki je pred tem ravnodušno opazoval pokrajino je skremžil obraz in pričel opisovati kje vse ga trga in boli. Natančno je opisoval bolečine, ki jih čuti v posameznih sklepih in jasno je bilo videti, da mu ni lahko ter da trpi.

Deček se je vrnil v hišo in mami povedal vse kar je izvedel oziroma kar si je od povedanega zapomnil. Mama mu je, ko je končal, dejala: “Odlično, to kar si opravil je šele polovica vaje, ki jo je potrebno narediti, da bi vsaj malce razumel kaj je NLP. Sedaj pa pojdi ven in vprašaj dedka, če se lahko spomni kakšne vesele in prijetne dogodivščine iz svoje mladosti.”

Deček je šel ven, se spet postavil pred dedka in ga radovedno vprašal, kot mu je naročila mama. Dedek je nekaj časa razmišljal, nato pa se pričel smehljati. Pri tem se je malce bolj vzravnal, takoj bistveno oživel, svojega vnuka prav šegavo pogledal in pričel pripovedovati naslednjo zgodbico:

Dedkova prijetna zgodba

“Ja sem se pa res spomnil ene iz časa, ko sem bil star kakšnih 12 let. V soseski kjer sem odraščal so neko pomlad na zapuščenem sosedovem posestvu njegove štiri češnje bogato obrodile, mi pa češenj sploh nismo imeli. Sosed je živel v bližnjem kraju in je le občasno prihajal naokoli. Na posestvu, ki je bilo večinoma poraščeno s travo in nekaj drevesi, je stal le starejši lesen skedenj, v katerem je imel shranjene stroje za košnjo ter spravilo sena.

Nekega dne so me zreli, živordeči sadeži, zvabili na sosedovo drevo. Sedel sem na vejo, trgal češnje, jih nosil v usta, okušal prijeten in slasten okus, ter se igral tako, da sem z usti streljal koščice naokoli. Ko sem bil na drevesu že kakšnih petnajst minut, je na dvorišče pred skedenj pripeljal avtomobil. Pogledal sem med vejami kdo bi to lahko bil in se zdrznil. Izstopil je lastnik, poleg pa je bila še ena deklica približno mojih let, za katero se je kasneje izkazalo da je njegova nečakinja.

Ko sem opazil, da se ne bom uspel izmakniti, saj mi je bilo neprijetno, da sem rabutal njegove češnje, sem se potuhnil in čakal priložnost, da bom lahko neopaženo smuknil z drevesa. To mi ni uspelo, kajti tudi onadva sta kaj hitro opazila češnje in naenkrat sta bila pod mano. Opazila sta me.

Sosed, ki je bil včasih na nas otroke iz soseke kar krepko hud, sploh če smo se potikali po njegovi zemlji, je bil tokrat povsem drugačne volje. Takoj mi je prijazno pomahnil z roko v pozdrav in dejal: “No odlično, da je nekdo tukaj, ki bo Aniti lahko pomagal nabrati češnje medtem, ko bom jaz uredil nekaj na dovozni cesti. Imaš čas, za to?”

Odvrnil sem, da ga imam, kar je bilo tudi res. Anita je prinesla dve košari in pričela sva jih polniti. Pri tem sva se pogovarjala razne stvari in s punco sem kar hitro navezal prijateljski odnos. Po dveh urah sva imela obe košari polni, polna pa sta bila tudi najina želodčka. Od dolgačasa sva si pričela nagajati. Metala sva si češnje, se z raznimi nagajivimi izjavami dražila, v nekem trenutku sva zaradi nerodnosti zlomila eno od glavnih vej na češnji. Njen stric je to opazil, prišel do naju ter naju oštel, nato pa naložil kazen, da za bližnje sosede nabereva nekaj češenj, ter jim jih neseva na dom. Malce osramočena, ker sva bila nerodna in naju je oštel, sva se spet lotila nabiranja češenj, pri tem sva se spet umirila in se pričela pogovarjati.

Ko sva imela nabranih nekaj meric češenj sva jih nesla k sosedom, kot je naročil njen stric. Ljudje so naju presenečeno pogledali, ko sva jim potem, ko so prišli ven zaradi trkanja, pomolila češnje ter povedala, da jih poklanja njihov sosed. Neka gospa naju je tudi kar hitro opozorila, da sva lep parček in me vprašala, če je morda to moja punca. Postalo mi je nerodno, pri tem sem krepko zardel in rekel, da ne. Gospa se je samo nasmehnila in nama podarila vsakemu po eno čokoladico.

Dan v družbi tega dekleta mi je minil izredno hitro. Predno da sta z njenim stricem odšla, sva si izmenjala naslove. Kasneje sva si dopisovala, se kdaj namenoma ali naključno srečala, najbolj zanimivo pa je to, da me je Anita kakšnih dvanajst let kasneje, seznanila s svojo prijateljico, ki je postala moja punca. Ta punca je kasneje postala moja žena, moja žena je rodila tudi eno hčerko, ta hčerka pa ima sedaj enega radovednega fanta, ki me zna znova in znova spraševati zanimive stvari.”

Ko je dedek to dejal, je pomežiknil vnuku, globoko vdihnil, se udobno namestil na svojem stolu ter zaprl oči. Izraz na obrazu je kazal, da je v dobrih občutkih in želi malce uživati to stanje. Vnuk ga je še nekaj trenutkov opazoval, nato pa se spomnil, da mora mami poročati, kaj je na to vprašanje odgovoril dedek.

Kamor gre pozornost, tja gre energija

Vrnil se je do mame in ji povedal zgodbo, ki jo je izvedel od dedka. Mama ga je poslušala in mu, ko je končal, dejala: “Vidiš sin moj, to kar si naredil je že nekaj s področja NLP-ja. S samo enim dobrim vprašanjem si v trenutku spremenil dedkovo razpoloženje. Njegova energija je šla tja, kamor si mu usmeril pozornost. Ko se pričneš učiti NLP –ja, se naučiš še mnogo več uporabnih stvari, ki jih lahko uporabiš za svoje potrebe ali pa za pomoč drugim.”

Mama je malce pomislila in dejala: “Ker si danes tako odlično opravil prvi učni trening, bova z učenjem NLP-ja kar nadaljevala. Si lahko zamisliš samega sebe, petnajst let starejšega, kako opravljaš delo, ki te veseli, v okolju, ki ti je všeč in med ljudmi, ki te podpirajo?”

Sin je zaprl oči in si pričel predstavljati, kako stoji pred…

Dragi bralec, zgodba s tem fantom se sedaj tukaj konča. Bolj kot njen konec je pomembno, ali si lahko vi zamislite sami sebe, v neki želeni situaciji, ki se dogaja recimo leta 2023?

Kaj počnete? Kje ste? Kaj vidite? Kaj slišite? Kaj občutite?

Si znate to predstavljati? Dodajte nekaj podmodalnosti in pričnite iz tega oblikovati SMART cilj.

Ne veste, kaj so podmodalnosti!? OK, imam rešitev. Pridite na NLP trening. Osvojili boste osnove NLP-ja in že nekoliko bolje razumeli tiste čudne NLP izraze. Kontaktiraje me na marjan@vodja.net ali na 051 362 153 in poslal vam bom povabilo z opisom.

——————————————————————————————————-
Avtor zapisa: Marjan Račnik

Marjan Račnik poslovni trener, coach in NLP trener, izvajam razna odprta poslovna izobraževanja, ki se jih lahko udeležijo posamezniki (http://www.vodja.si/odprta-izobrazevanja/) ter interna izobraževanja v podjetjih (http://www.vodja.si/za-podjetja/). Sem tudi avtor knjige POSTANI NAJBOLJŠI VODJA, ki je izšla leta 2010.

Kontakt: marjan@vodja.net ali pokličite 051 362 153

——————————————————————————————————–

www.vodja.si

Portret

Janez Novak je bil v mestu, v katerem je živel, znamenit človek. Nekega dne se je odločil zaupati krajevnemu umetniku, da ga portretira…

Slikar je najprej naredil osnutek in ga pokazal Janezu, da bi ga odobril. Zelo dobro ga je zadel, toda Janez je bil užaljen.
»Česa takega nikakor nočem!« je rekel. »Preveč okrogel obraz ste mi naredili. Še enkrat me boste morali narisati.«
Slikar je naredil drug osnutek, a Janez spet ni bil zadovoljen.
»Moja ramena niso dovolj široka,« je rekel. »Naredi še en osnutek, tokrat popravi ramena.«
Umetnik je narisal nov osnutek z ozkim obrazom in širokimi ramami. Janez je nepotrpežljivo zamahnil z rokami: »še vedno ni prav,« je dejal. »Mislim, da je oblika brade napačna in oči so premajhne. Tudi nos mi ni všeč.«
Slikar je risal osnutek za osnutkom, dokler Janez ni bil zadovoljen.
»No,« je vzdihnil, »končno sem podoben samemu sebi.«

Ko je prinesel portret domov, je povabil prijatelje in sorodnike, da bi ga prišli pogledat. Vsi so bruhnili v smeh: »Kako strašen slikar!« so govorili. »Niti malo si nisi podoben. Kako te je mogel takega narisati? Ni ujel niti ene tvoje kvalitete: tvojega prijaznega obraza, mežikanja oči … V resnici si videti veliko lepši.«

Ko so prijatelji odšli, je Janez s sramoto in zadrego gledal v sliko. Zavil jo je v rjav papir in jo odnesel k slikarju.
»Premislil sem si,« je dejal. »Želim, da me še enkrat portretiraš, toda tokrat tako, kakor na prvem osnutku, ki si mi ga pokazal. Odločil sem se, da imam tistega najraje.«

Nauk zgodbe:

Včasih je naša predstava o idealnem jazu drugačna od resnične podobe, ki pa jo drugi vidijo. Potrebno je, da se tudi sami vidimo in sprejmemo take, kakršni smo. Ravno kot takšne nas drugi ljudje sprejemajo in ljubijo.

——————————————————————————————————-
Avtor zapisa: Marjan Račnik

Marjan Račnik poslovni trener, coach in NLP trener, izvajam razna odprta poslovna izobraževanja, ki se jih lahko udeležijo posamezniki (http://www.vodja.si/odprta-izobrazevanja/) ter interna izobraževanja v podjetjih (http://www.vodja.si/za-podjetja/). Sem tudi avtor knjige POSTANI NAJBOLJŠI VODJA, ki je izšla leta 2010.

Kontakt: marjan@vodja.net ali pokličite 051 362 153

——————————————————————————————————–

www.vodja.si

Prepričanja so vodilne misli, ki jih imamo za resnične in jih uporabljamo kot temelj za vsakdanje dejavnosti. Lahko nas vzpodbujajo ali pa omejujejo. Naredimo lahko le to, kar verjamemo, da smo zmožni. Najprej je potrebna misel, šele nato se lahko pojavi dejanje.

Henry Ford je dejal: »Če meniš, da nekaj lahko narediš, in če meniš, da nekaj ne moreš narediti, v obeh primerih imaš prav«.

Kaj menite, kakšna starost je prava, da postanete uspešni. Mislite morda, da ste premladi? Ste mnenja, da ste že prestari.

Na naslednjih dveh video posnetkih lahko vidite, da je uspešnost in ukvarjanje z nečim, kar ne počne ravno vsakdo, primerno za nekoga, ki ima 4, in nekoga, ki ima 90 let.

Fantič v prvem videoposnetku je star 4 leta. Oglejte si posnetek in sami presodite, če je njegovo igranje in nastop nekaj kar lahko označimo za uspeh. Ali je pogumen? Ali uživa v tem, kar počne? Ali se ukvarja s tem, kako izgleda njegov nastop? Meni deluje izjemno suveren in prepričan vase.

Ok, morda boste rekli, da se je fantič rodil kot naravni talent. Morda. Bolj verjetno je, da se skoraj vsi rodimo z nekimi talenti, je pa vprašanje, če jih razvijamo.

Pa poglejmo še v drugo, skrajno, življenjsko obdobje. Starost tam okoli 90 let je res neka posebna lastnost dolgoživih ljudi. Če pa imajo za počet še kaj zanimivega, je velika verjetnost, da bodo še kar nekaj časa med nami.

Kako vam deluje, če pradedki in prababice skačejo po odru, pojejo pop uspešnico in na koncu še prezentirajo lomljenje kitar in ostale opreme, kar je bolj značilno za kakšne mulce, ki se gredo pop kulturo.

Glavni pevec skupine The Zimmers, Alf Caretta ima preko 90 let, pa tudi ostali člani skupine so večinoma v teh letih. Presodite, ali so face ali so čudaki. Vaše mnenje bo že eno od prepričanj, odvisno pa bo od vaših vrednot.

Prepričanja imajo moč, da oplemenitijo ali uničijo naše sedanje in bodoče priložnosti.

——————————————————————————————————-
Avtor zapisa: Marjan Račnik

Marjan Račnik poslovni trener, coach in NLP trener, izvajam razna odprta poslovna izobraževanja, ki se jih lahko udeležijo posamezniki (http://www.vodja.si/odprta-izobrazevanja/) ter interna izobraževanja v podjetjih (http://www.vodja.si/za-podjetja/). Sem tudi avtor knjige POSTANI NAJBOLJŠI VODJA, ki je izšla leta 2010.

Kontakt: marjan@vodja.net ali pokličite 051 362 153

——————————————————————————————————–

www.vodja.si